Spoštovanje je veliko bolj dosegljivo, kot sem mislila. Večina ljudi misli, da se morajo dokazati ali pokazati svojo vrednost, da si ga zaslužijo. Toda ljudje, ki vzbujajo spoštovanje, počnejo nekaj povsem drugega. Ugotovili so nekaj specifičnih vedenj, ki pošiljajo zelo jasno sporočilo. Psihologi to preučujejo že desetletja. Obstaja izraz za to: “neobrambno, mirno postavljanje mej”. Ali še bolje – ostati zbran, ne da bi se opravičeval ali pretirano razlagal.
Od psihologov sem se o tem človeškem vedenju ogromno naučil. V petih minutah ti bom razložila, kako doseči, da te ljudje takoj začnejo spoštovati. Tega nas nihče ne uči. Od nas se pričakuje, da to preprosto ugotovimo sami. Spoštovanje ni rezervirano za naravno karizmatične ljudi. Gre za vzorec. Spoštovanja sicer ne moreš prisiliti. Lahko pa se ljudje počutijo psihološko spodbudene, da ti ga izkažejo. Začne se z zmožnostjo, da prenehaš tekmovati za pozornost – in jo začneš preprosto imeti. To pomeni, da prevzameš mirno držo.
Ko si miren, drugim ne daješ ničesar, s čimer bi se lahko prepirali. Ne daješ jim nečesa, na kar bi reagirali. Pretirano razlaganje pomeni, da sam nisi prepričan, ali si mejo sploh zaslužiš. Mirnost ne sproži obrambnega odziva. Raziskovalci so ugotovili, da se pri ljudeh, ki doživijo tako imenovano “postavljanje mej z nizko stopnjo vzburjenosti”, med interakcijo znižajo stresni hormoni. Mirnost tistega, ki postavlja mejo, dobesedno uravnava živčni sistem druge osebe. Ta se nato nezavedno prilagodi tej zbranosti. Zato so ljudje, ki mirno postavljajo meje, sčasoma deležni manj odpora.
Mirna meja ne sproži občutka ogroženosti. Toda tvoje telo mora ustrezati spoštovanju, ki ga želiš. Govorica telesa ne komunicira le z drugimi, temveč tudi s teboj samim. Da zaključiš proces, se moraš tudi fizično umiriti: odprta drža, enakomerno dihanje, sproščene obrazne mišice. To tvojemu možganom sporoča: “Varen sem. To zmorem.” A mirne meje niso toliko odvisne od tega, kaj rečeš. Stavki, kot so “Potrebujem več časa/prostora” ali “Danes zvečer nisem na voljo”, so povsem dovolj. Ključno je, kaj narediš potem – to je tisto, kar prinese spoštovanje.
To je del, ki ga večina ljudi pozabi.
Izrečejo mejo, nato pa jo takoj začnejo razgrajevati. Začnejo se opravičevati. Jo razlagati. Celo pogajati se o njej.
Neobrambno, mirno postavljanje mej ima tri dele:
Tvoje besede morajo biti kratke, a ne nesramne. “Trenutno nisem na voljo.” To je dovolj. Ni ti treba podajati petminutne razlage o svojem urniku, obveznostih in tem, kako si želiš, da bi lahko sodeloval. Kratkost sporoča gotovost.
Ton mora biti nevtralen. To je najtežji del. Želiš izpasti prijazen, zato začneš poudarjati ali dodajati, da bi dokazal resnost. Toda prava mera je nekje v sredini. Ne potrebuješ močnih čustvenih tonov.
Naj ne bo pogajanje. Nisi nesramen ali tog. Preprosto izrazi svojo mejo brez odprtin. “Danes ne morem delati pozno, ampak če res potrebuješ, bi mogoče lahko…” – s tem si spodkopavaš lastno mejo. Bolje: “Danes nisem na voljo. Jutri zjutraj ti lahko pomagam najti rešitev.” V drugem primeru zapreš ena vrata in odpreš druga. Toda tudi ta druga niso predmet pogajanja.
Vse to pomaga pri pridobivanju spoštovanja.
A ljudje tega ne vadijo.
Mirne meje lahko ustvarijo napetost. In napetost se lahko zdi nevarna, če si odraščal v okolju, kjer si bil nagrajen za ustrežljivost. Veliko ljudi je bilo naučenih: “Če je nekdo razburjen, moraš to popraviti.” “Če je nekdo razočaran, si naredil nekaj narobe.” “ Če se nekdo umakne, si spodletel.” Tako se naučijo za vsako ceno preprečevati nelagodje – tudi če je cena lastno spoštovanje. Če sam ne poznaš svojih meja, ne moreš pričakovati spoštovanja od drugih.
Seveda vse to zahteva vajo.
In ni tako preprosto.
V tvojem življenju bodo ljudje, ki se ne bodo dobro odzvali – ne glede na to, kako mirno postavljaš meje. Nekateri so tako vajeni, da rečeš “da”, da vsak “ne” doživijo kot osebni napad. Sprememba bo zahtevala čas. Če si odraščal v družini, kjer so bile meje razumljene kot sebičnost ali kjer si moral uravnavati čustva drugih, da si bil varen, bo to strašljivo. Morda boš celo doživel resničen fiziološki stresni odziv, ko začneš vaditi tovrstno postavljanje mej. Nisi preobčutljiv.
Tvoj živčni sistem se samo spominja, da so imele meje nekoč resnične posledice. Če se ti zdi mirno vztrajanje nemogoče, bo potrebnega veliko časa. Začni počasi. Vadi v situacijah z nizkimi vložki. Odpovej naročnine, ki jih ne potrebuješ. Vadi mirnost tam, kjer se ne bo zgodilo nič hudega, če gre kaj narobe.
Najtežje pri postavljanju mej je sprejeti, da nekateri ljudje tvojih meja ne bodo marali, jih razumeli ali se z njimi strinjali. Ko prerasteš potrebo po ugajanju drugim, postane postavljanje standardov lažje. To, da te nimajo vsi radi, je majhna cena v primerjavi z nagrado zdravih odnosov.
Zdaj pa še del o spoštovanju.
Ljudje nezavedno iščejo signale, kako naj ravnajo z nami. Močno se zanašamo na “družbeni dokaz”. Namige, kako se obnašati do nekoga, dobimo iz tega, kako se ta oseba obnaša do sebe. Ko postaviš mirno mejo, sporočaš: “Tako se ravna z mano.” In večina ljudi bo temu sledila.
Ni ti treba povzdigniti glasu, da te jemljejo resno. Ni ti treba upravičevati svojih meja, da bi bile veljavne. Moraš biti le pripravljen povedati, kaj je zate resnično – in potem (to je težji del) prenesti nelagodje, ko to pustiš stati. Večino časa je to v redu. Ljudje se le bojijo, da ni.
Ali pa to napačno razumejo kot nesramnost.
A zanimivo je, da spoštovanje pridobiš tako, da si miren in spoštljiv. Da si jasen glede tega, kdo si in kaj želiš. Brez opravičevanja ali agresije. Ljudje ne vedo, kaj želiš – tvoja naloga je, da to jasno poveš. Instinktivno to prepoznajo in se odzovejo. Nekaterim tvoje meje še vedno ne bodo všeč. A začel boš bolj spoštovati samega sebe.
Če želiš, da te drugi spoštujejo, je najpomembneje, da spoštuješ samega sebe. Samo s tem boš spodbudil druge, da te spoštujejo.
Mirno vztrajanje ni zlobno, nesramno ali sebično. Meja ni zid.
Je vrata s ključavnico.
Še vedno lahko ljudi spustiš noter. Le ne dovoliš jim več, da vedno vdrejo. Ljudje pritiskajo, ker mislijo, da obstajajo skrita vrata. Tvoj miren, samozavesten odziv jih nauči, da teh vrat ni.
Stavki, kot so: “Ne, tega ne bom naredil.” “To mi ne ustreza.” “Nisem na voljo.” “Tega se ne morem zavezati.” “O tem trenutno ne bom razpravljal.” “Če boš še naprej govoril tako z mano, bom odšel.” – so popolni odgovori.
Tvoje “neobrambno vztrajanje” ti daje jasnost, ki jo potrebuješ, da začneš vzbujati spoštovanje. Ko poveš, kar misliš, in pri tem vztrajaš, postaneš družbeno “varen” in predvidljiv. Tudi če ljudem tvoje meje niso všeč, zaupajo tvoji doslednosti. In zaupanje ustvarja spoštovanje.
Prav tako prenehaš nasedati občutkom krivde, nujnosti ali zmedi, ki jih drugi uporabljajo, da dosežejo svoje. Ko dosledno ohranjaš mirnost, ta orodja ne delujejo več – zato jih nehajo uporabljati.
Ni ti treba igrati samozavesti, da bi te ljudje spoštovali. Le nekaj majhnih stvari moraš prilagoditi.
Kako držiš svoje meje.
Kako se odzoveš, ko te kdo prekine.
Kako ravnaš s tišino.
Ljudje zadržujejo spoštovanje, ker jim nisi pokazal, kje je meja. Začni jo risati – mirno. Drži se svojih meja. Spoštovali jih bodo. In če jih ne bodo?
Potem si se naučil nekaj pomembnega.
Karkoli že narediš – poskusi. Povej, kar želiš, kot da navajaš dejstvo. Začni z eno stvarjo. Samo eno.
In nadaljuj od tam.
